ZANIMIVOSTI
Etnološki spomeniki - etnološka in tehniška dediščina
»Skrbijekova« domačija pri Urhu
Domačijo sestavljajo poslopja v gruči. Najbolj zanimivi stavbi sta stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje. Stanovanjska hiša je grajena iz lesa, ometana in pobeljena stavba, krita je z mogočno slamnato čopasto streho. Razporeditev notranjščine je tradicionalna. V hiši je ohranjena krušna peč in nekaj originalnega kmečkega pohištva. Na glavnem tramu je vrezana letnica 1788. Okna so dvokrilna, deljena na šest polj. Vhodni portal je lesen, del hiše je podkleten.
Pred nekaj leti je lastnik porušil gospodarsko poslopje, ki je izviralo iz istega obdobja kot hiša. Hiša spada med najpomembnejše spomenike vaške stavbne dediščine na tem delu Štajerske. Obnovljena je bila v 90. letih dvajsetega stoletja po zaslugi prizadevnih kulturnih delavcev iz Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica.
»Jakčev« mlin v Repu
Hude zime in nalivi so pred leti močno poškodovale vodno kolo in mehaniko Jakčevega mlina na Radkovškem potoku. S tem je utihnil še zadnji delujoči mlin na tem območju.
Domačijo sestavljajo poslopja v gruči. Najbolj zanimivi stavbi sta stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje. Stanovanjska hiša je grajena iz lesa, ometana in pobeljena stavba, krita je z mogočno slamnato čopasto streho. Razporeditev notranjščine je tradicionalna. V hiši je ohranjena krušna peč in nekaj originalnega kmečkega pohištva. Na glavnem tramu je vrezana letnica 1788. Okna so dvokrilna, deljena na šest polj. Vhodni portal je lesen, del hiše je podkleten.
Pred nekaj leti je lastnik porušil gospodarsko poslopje, ki je izviralo iz istega obdobja kot hiša. Hiša spada med najpomembnejše spomenike vaške stavbne dediščine na tem delu Štajerske. Obnovljena je bila v 90. letih dvajsetega stoletja po zaslugi prizadevnih kulturnih delavcev iz Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica.
»Jakčev« mlin v Repu
Hude zime in nalivi so pred leti močno poškodovale vodno kolo in mehaniko Jakčevega mlina na Radkovškem potoku. S tem je utihnil še zadnji delujoči mlin na tem območju.
 |
Po dogovoru med Zavodom za kulturo in lastnikom Leopoldom Rihtarjem iz Repa se je Zavod za kulturo lotil v letu 2005 in 2006 njegove celovite obnove. Z obnovo je ohranjen eden od poslednjih primerkov kmečke graditeljske tehniške zapuščine in predstavlja izvrstno napravo za izkoriščanje sile hribovskih tekočih voda. Mlin si je možno tudi ogledati, ter preizkusiti njegovo delovanje. Ob otvoritvi obnovljenega mlina se je zbralo veliko ljudi od blizu in daleč. Ob tej priložnosti je bila posajena tudi spominska lipa.
Tehniški spomenik je tudi izvrstno učno vzgojno sredstvo za razumevanje dobrin iz naše preteklosti.
»Varhova« žaga v Radkovcu
Stoji nekoliko odmaknjena od vasi in domačije,ob potoku Radkovec. Žaga, ki je v celoti ohranjena, stoji pod strmo dvokapno opečno streho. Nekoč je ob žagi stal tudi mlin, ki pa danes ni več ohranjen.
Žaga je značilna, dobro ohranjena žaga venecijanka, iz prve polovice 20. stoletja. Trenutno ne služi svojemu namenu, vendar potekajo aktivnosti za njeno obnovo.
Tehniški spomenik je tudi izvrstno učno vzgojno sredstvo za razumevanje dobrin iz naše preteklosti.
»Varhova« žaga v Radkovcu
Stoji nekoliko odmaknjena od vasi in domačije,ob potoku Radkovec. Žaga, ki je v celoti ohranjena, stoji pod strmo dvokapno opečno streho. Nekoč je ob žagi stal tudi mlin, ki pa danes ni več ohranjen.
Žaga je značilna, dobro ohranjena žaga venecijanka, iz prve polovice 20. stoletja. Trenutno ne služi svojemu namenu, vendar potekajo aktivnosti za njeno obnovo.
 |
»Ropretova« kovačnica in sušilnica lanu na Malem Tinju
Najprej nekaj na splošno o kovaštvu
Kovaštvo je obrtna dejavnost, ki zajema obdelavo kovin v toplem ali hladnem stanju po načelu gnetenja in zgibanja kosov kovine z udarjanjem in stiskanjem v širšem pomenu tudi metode preoblikovanja kovin z valjanjem, stiskanjem in vlečenjem; uporabne surovine so razne vrste kovin. Kovanje je staro toliko kot posamezne veje metalurgije. Kasnejši kovači so se glede na različne izdelke oziroma dejavnost delili na izdelovalce orodja in orožja, stavne in podkovske kovače, ključavničarje in žebljarje, nadalje še na kotlarje in puškarje. Po odpravi cehov so stanovske povezave prešle v rokodelska združenja. Industrializacija je povrzočila delitev na obrtniško in industrijsko kovaštvo. Osnovna kriterija delitve sta bili stopnja mehanizacije in velikost serije.
Najenostavnejši kovaški izdelek so bili žeblji, zato se je pri njih najprej začel prehod od toplega na hladno kovanje, kar je povzročilo dokončen propad ročnega žebljarstva. Razvoj novih postopkov obdelovanja kovin je omogočal proizvodnjo novih izdelkov s hladnim preoblikovanjem. Znani kraji s kovaško tradicijo na Slovenskem so Zreče, Ravne na Koroškem, Muta, Lovrenc na Pohorju, Batuje, Kropa in Tržič.
Kovaška obrt se je obdržala predvsem kot podkovno, vozovno in orodno kovaštvo. Prenašala se je iz roda v rod. Sinovi so se je izučili v domači kovačnici. Vaška kovačnica je dejavnost te veje obrti zožila. Potrebna je bila za podporo tistih opravil, orodij in naprav, ki jih je kmet potreboval pri svojem delu.
Kovači v takih kovačnicah tudi niso bili vedno izučeni za ta poklic; mnogokrat si je v njej pri popravilu orodij (plug, brana, ...) kmet pomagal kar sam. Za nemoteno delo je kovač potreboval peč za segrevanje obdelovanca, meh za podpihovanje ognja, dvoje nakoval, veliko različnih kladiv in klešč, pile, navojno železo, oblikovalne ploščice, primež, vrtalni stroj, prebijače, šestila, merila, svedre, ušesna sekirna železa, brusilni kamen, naprave za vpenjanje železnih platišč na kolesa, podkovsko orodje in vrsto podobnih orodij in pripomočkov.
Kovačije in sušilnice lanu na območju KS Tinje
Na tinjskem območju je bilo kar nekaj kovačnic in sušilnic lanu, vendar se je do danes ohranila le ena izmed njih: Ropretova kovačnica s sušilnico lanu na Malem Tinju. Kovačnice so bile tudi Radkovcu (Šega), v Jurišni vasi (Doninki), in na Tinju (Klemeni). Sušilnice lanu so bile na Urhu (Sp. Ajdi) in na Planini (Sp. Grehi).
Kovačnica na vasi je bila za takratno obdobje izrednega pomena, prav tako za širšo okolico, saj je bila potreba po kovaških izdelkih in storitvah velika, kovačnic pa malo.
Ropretova kovačija s sušilnico lanu na Malem Tinju
Kovačnica s sušilnico lanu datira v 19. stol. Po zapisih iz zemljiške knjige je bila zgrajena davnega leta 1865. Prvotno je bila samo kovačnica – sprednji, leseni del današnje zgradbe. Kasneje so ji dogradili še sušilnico lanu, ki je kar dvakrat pogorela. Prvotno je bila kovačija krita z deskami, okrog 1918 pa je dobila opečno kritino, ki se je ohranila vse do danes. Obstoječa streha bo tako kmalu stara 100 let.
V prvem desetletju prejšnjega stoletja, ko je bila streha potrebna obnove, je s kovačnico gospodaril Tomaž Janžič, kasneje pa njegov sin Ludvik Janžič.
Kdo so bili kovači? Večina kovačev je opravljala delo v kovačnici, dokler so lahko; ko niso bili več pri močeh, so jih nadomestili drugi kovači. Sodobniki se spomnijo naslednjih: Martin Hribernik (po domače Krištofov Tina) iz Modriča; Karel Pajek iz Zgornje Bistrice; sin Martina Hribernika, Anton Hribernik iz Modriča (po domače Krištofov Tonč); Stegne Jože iz Tirgota.
Po pričevanju je bil Martin Hribernik izredno dober kovač. Plug je skoval tako, da se je ob oranju kar sam zarezal v trdo, pohorsko zemljo in ga ni bilo potrebno kaj dosti držati. Tudi drugo orodje je znal odlično skovati. Kovač je imel vedno pomočnika, ki je opravljal razna dela: gonil je meh, pomagal 'ven kovat' ('ven vleči'), pomagal je s težkim kladivom nabijati obroče na kolesa ipd. Delo pomočnika je opravljal tudi Jernej Janžič iz Tinjske gore.
Kovači so delo opravljali večinoma podnevi; skovali in okovali so različno kmečko orodje, kot vozove, pluge, podile, motike, žeblje in mnogo drugih izdelkov oz. orodja za vsakdanjo rabo. Kasneje so poleg izdelave orodja tudi varili. Kovač je moral zelo dobro poznati razmere za delo. Še posebej je moral vzdrževati pravilno temperaturo, da sta se dva kosa železa sprijela. Kdaj je bila ravno prava temperatura? Takrat, ko so iz ognja začele uhajati iskrice, je bilo ravno dovolj, da sta se dva kosa združila v enega.
Najprej nekaj na splošno o kovaštvu
Kovaštvo je obrtna dejavnost, ki zajema obdelavo kovin v toplem ali hladnem stanju po načelu gnetenja in zgibanja kosov kovine z udarjanjem in stiskanjem v širšem pomenu tudi metode preoblikovanja kovin z valjanjem, stiskanjem in vlečenjem; uporabne surovine so razne vrste kovin. Kovanje je staro toliko kot posamezne veje metalurgije. Kasnejši kovači so se glede na različne izdelke oziroma dejavnost delili na izdelovalce orodja in orožja, stavne in podkovske kovače, ključavničarje in žebljarje, nadalje še na kotlarje in puškarje. Po odpravi cehov so stanovske povezave prešle v rokodelska združenja. Industrializacija je povrzočila delitev na obrtniško in industrijsko kovaštvo. Osnovna kriterija delitve sta bili stopnja mehanizacije in velikost serije.
Najenostavnejši kovaški izdelek so bili žeblji, zato se je pri njih najprej začel prehod od toplega na hladno kovanje, kar je povzročilo dokončen propad ročnega žebljarstva. Razvoj novih postopkov obdelovanja kovin je omogočal proizvodnjo novih izdelkov s hladnim preoblikovanjem. Znani kraji s kovaško tradicijo na Slovenskem so Zreče, Ravne na Koroškem, Muta, Lovrenc na Pohorju, Batuje, Kropa in Tržič.
Kovaška obrt se je obdržala predvsem kot podkovno, vozovno in orodno kovaštvo. Prenašala se je iz roda v rod. Sinovi so se je izučili v domači kovačnici. Vaška kovačnica je dejavnost te veje obrti zožila. Potrebna je bila za podporo tistih opravil, orodij in naprav, ki jih je kmet potreboval pri svojem delu.
Kovači v takih kovačnicah tudi niso bili vedno izučeni za ta poklic; mnogokrat si je v njej pri popravilu orodij (plug, brana, ...) kmet pomagal kar sam. Za nemoteno delo je kovač potreboval peč za segrevanje obdelovanca, meh za podpihovanje ognja, dvoje nakoval, veliko različnih kladiv in klešč, pile, navojno železo, oblikovalne ploščice, primež, vrtalni stroj, prebijače, šestila, merila, svedre, ušesna sekirna železa, brusilni kamen, naprave za vpenjanje železnih platišč na kolesa, podkovsko orodje in vrsto podobnih orodij in pripomočkov.
Kovačije in sušilnice lanu na območju KS Tinje
Na tinjskem območju je bilo kar nekaj kovačnic in sušilnic lanu, vendar se je do danes ohranila le ena izmed njih: Ropretova kovačnica s sušilnico lanu na Malem Tinju. Kovačnice so bile tudi Radkovcu (Šega), v Jurišni vasi (Doninki), in na Tinju (Klemeni). Sušilnice lanu so bile na Urhu (Sp. Ajdi) in na Planini (Sp. Grehi).
Kovačnica na vasi je bila za takratno obdobje izrednega pomena, prav tako za širšo okolico, saj je bila potreba po kovaških izdelkih in storitvah velika, kovačnic pa malo.
Ropretova kovačija s sušilnico lanu na Malem Tinju
Kovačnica s sušilnico lanu datira v 19. stol. Po zapisih iz zemljiške knjige je bila zgrajena davnega leta 1865. Prvotno je bila samo kovačnica – sprednji, leseni del današnje zgradbe. Kasneje so ji dogradili še sušilnico lanu, ki je kar dvakrat pogorela. Prvotno je bila kovačija krita z deskami, okrog 1918 pa je dobila opečno kritino, ki se je ohranila vse do danes. Obstoječa streha bo tako kmalu stara 100 let.
V prvem desetletju prejšnjega stoletja, ko je bila streha potrebna obnove, je s kovačnico gospodaril Tomaž Janžič, kasneje pa njegov sin Ludvik Janžič.
Kdo so bili kovači? Večina kovačev je opravljala delo v kovačnici, dokler so lahko; ko niso bili več pri močeh, so jih nadomestili drugi kovači. Sodobniki se spomnijo naslednjih: Martin Hribernik (po domače Krištofov Tina) iz Modriča; Karel Pajek iz Zgornje Bistrice; sin Martina Hribernika, Anton Hribernik iz Modriča (po domače Krištofov Tonč); Stegne Jože iz Tirgota.
Po pričevanju je bil Martin Hribernik izredno dober kovač. Plug je skoval tako, da se je ob oranju kar sam zarezal v trdo, pohorsko zemljo in ga ni bilo potrebno kaj dosti držati. Tudi drugo orodje je znal odlično skovati. Kovač je imel vedno pomočnika, ki je opravljal razna dela: gonil je meh, pomagal 'ven kovat' ('ven vleči'), pomagal je s težkim kladivom nabijati obroče na kolesa ipd. Delo pomočnika je opravljal tudi Jernej Janžič iz Tinjske gore.
Kovači so delo opravljali večinoma podnevi; skovali in okovali so različno kmečko orodje, kot vozove, pluge, podile, motike, žeblje in mnogo drugih izdelkov oz. orodja za vsakdanjo rabo. Kasneje so poleg izdelave orodja tudi varili. Kovač je moral zelo dobro poznati razmere za delo. Še posebej je moral vzdrževati pravilno temperaturo, da sta se dva kosa železa sprijela. Kdaj je bila ravno prava temperatura? Takrat, ko so iz ognja začele uhajati iskrice, je bilo ravno dovolj, da sta se dva kosa združila v enega.
 |
Železo so kupovali v Železnini, v Slovenski Bistrici, tam so dobili tudi 'šije' za okovanje koles za vozove.
V kovačiji so za žarenje uporabljali oglje, ki so ga pripravljali sami. Kopa oz. kopišče je bilo cca. 200m pod Ropretovo domačijo. Tam so še danes vidni ostanki kurjenja kope, saj je zemlja še vedno črna. Oglje so tudi prodajali, kupovala ga je tovarna.
Sušilnica lanu
Drugi del je predstavljala sušilnica lanu, ki je bila zgrajena naknadno. Sušilnica je bila vedno zidana, imela je peč in leseno konstrukcijo, kamor so naložili lan. V sušilnici je bilo le majhno okno, ki je služilo za pritok svetlobe. Ob požaru je zgorel lesen strop ('tipl pod'), vendar so domačili uspeli ogenj dovolj hitro pogasiti, da se ni razširil tudi na streho. Enkrat je bil ogenj tako močan, da je zagorelo oglje na podstrešju in delno tudi že streha. Domačini so gasili požar z vodo iz bližnjega 'perivnika', ki so ga uporabljali za pranje perila (kamen za pranje se je ohranil nedaleč proč vse do danes). Mali potoček je ob gašenju komaj zadostoval potrebam po vodi.
Ko je bil lan zrel za spravilo, so ga na njivi potrgali (niso ga želi) in ga položili na travnik približno 5 cm na debelo ter ga tako pustili ležati 3 tedne. Nato so ga zvezali in odnesli v sušilnico. V sušilnici so lan postavili pokonci, na 'podile'. Od tu dalje je bilo delo razdeljeno na moško in žensko opravilo. Moški so se zvečer zbrali in zakurili peč. Ob kurjenju peči so se tudi družili, spili kozarček in pazili, kako se je lan sušil. Ob 2. uri zjutraj, ko je bil lan ravno prav suh, so prišle ženske in začele s trenjem lanu. Ponavadi so trle 4 ženske, odvisno od prostora. Vsaka je imela svojo trlico. Kadar se je močno kadilo, so odprli vrata. V Ropretovi sušilnici so sušili lan za vse pridelovalce z Malega Tinja, pa tudi za posameznike iz okoliških vasi (Rep, Radkovec, Veliko Tinje).
V kovačiji so za žarenje uporabljali oglje, ki so ga pripravljali sami. Kopa oz. kopišče je bilo cca. 200m pod Ropretovo domačijo. Tam so še danes vidni ostanki kurjenja kope, saj je zemlja še vedno črna. Oglje so tudi prodajali, kupovala ga je tovarna.
Sušilnica lanu
Drugi del je predstavljala sušilnica lanu, ki je bila zgrajena naknadno. Sušilnica je bila vedno zidana, imela je peč in leseno konstrukcijo, kamor so naložili lan. V sušilnici je bilo le majhno okno, ki je služilo za pritok svetlobe. Ob požaru je zgorel lesen strop ('tipl pod'), vendar so domačili uspeli ogenj dovolj hitro pogasiti, da se ni razširil tudi na streho. Enkrat je bil ogenj tako močan, da je zagorelo oglje na podstrešju in delno tudi že streha. Domačini so gasili požar z vodo iz bližnjega 'perivnika', ki so ga uporabljali za pranje perila (kamen za pranje se je ohranil nedaleč proč vse do danes). Mali potoček je ob gašenju komaj zadostoval potrebam po vodi.
Ko je bil lan zrel za spravilo, so ga na njivi potrgali (niso ga želi) in ga položili na travnik približno 5 cm na debelo ter ga tako pustili ležati 3 tedne. Nato so ga zvezali in odnesli v sušilnico. V sušilnici so lan postavili pokonci, na 'podile'. Od tu dalje je bilo delo razdeljeno na moško in žensko opravilo. Moški so se zvečer zbrali in zakurili peč. Ob kurjenju peči so se tudi družili, spili kozarček in pazili, kako se je lan sušil. Ob 2. uri zjutraj, ko je bil lan ravno prav suh, so prišle ženske in začele s trenjem lanu. Ponavadi so trle 4 ženske, odvisno od prostora. Vsaka je imela svojo trlico. Kadar se je močno kadilo, so odprli vrata. V Ropretovi sušilnici so sušili lan za vse pridelovalce z Malega Tinja, pa tudi za posameznike iz okoliških vasi (Rep, Radkovec, Veliko Tinje).
 |
Ko je bilo trenje lanu končano, so sledila opravila kot predenje in navijanje na motovilo. Nastala je štrena, ki so jo najprej namakali in nato oprali; posušeno štreno so navijali v klobčiče, ki so jih nato dali v nadaljnjo predelavo (Visole - Kavc). Ta je stkal hodno platno. Lanena oblačila so bila v tistem času edina oblačila, ki so jih domačini imeli. Bila so zelo groba in marsikoga so povsem 'obribala'. Hodne hlače je šival 'Martinčev' stari oče. Te hlače so imenovali tudi 'cajgaste' hlače. Bolj premožni so nosili že obleke iz industrijskega blaga (obleke iz kamgarna).
V sušilnici so uporabljali drva, raznovrstna in takšna, ki jih niso mogli razcepati (grčasti deli, štori, ...). Lan so pridelovali sami. Seme so uporabljali za setev za naslednje leto in za laneno olje. Olja niso pridelovali sami, temveč so seme vozili v bistriško oljarno, kot tudi druga semena od bučnic, sončnic ipd.
»Štampoharjev« mlin v soteski potoka Bistrica
Je edini še ohranjeni mlin v soteski potoka Bistrica. Ohranil se je verjetno zato, ker je imel ugoden dostop. Mlin je bil med največjimi ob Bistrici (mlinski kamen je meril kar 1 m). Kmetje so mleli sproti, le v jeseni so si naredili nekaj zaloge. Ponavadi so naenkrat zmleli 30 do 40 kg, za kar so potrebovali približno dve uri. V tem delu Pohorja so bila najpogostejša žita pšenica, rž in oves. Danes v mlinu strojnega dela mlina ni več.
Za mline je značilno, da niso potrebovali toliko vode kot žage. Mlini so bili grajeni iz kamna. Strehe so bile pokrite s smrekovimi deskami. Žlebi in vodno kolo so bili iz borovega lesa, ki je najbolje prenašal stik z vodo. Da so podaljšali življenjsko dobo vodnega kolesa, so, ko mlin ni deloval, žleb odmaknili, da je voda tekla mimo kolesa. Nanj bomo naleteli ob pohodu skozi sotesko potoka Bistrica.
Blažičeva elektrarna v soteski potoka Bistrica
V soteski potoka Bistrica naletimo tudi na ruševine večje kamnite zgradbe. To je bila hidroelektrarna, ki je delovala od leta 1935 do konca 2. svetovne vojne. Zgradili so jo za potrebe Počitniškega doma Kraljice Marije na Ošlju. Ta je sprejemal otroke, ki so bili slabotni in bolni na dihalih. Otroci so bili pod stalnim zdravniškim nadzorom in varstvom pedagogov. Ob pohodu skozi sotesko »Vintgar« bomo naleteli na njene ruševine.
V sušilnici so uporabljali drva, raznovrstna in takšna, ki jih niso mogli razcepati (grčasti deli, štori, ...). Lan so pridelovali sami. Seme so uporabljali za setev za naslednje leto in za laneno olje. Olja niso pridelovali sami, temveč so seme vozili v bistriško oljarno, kot tudi druga semena od bučnic, sončnic ipd.
»Štampoharjev« mlin v soteski potoka Bistrica
Je edini še ohranjeni mlin v soteski potoka Bistrica. Ohranil se je verjetno zato, ker je imel ugoden dostop. Mlin je bil med največjimi ob Bistrici (mlinski kamen je meril kar 1 m). Kmetje so mleli sproti, le v jeseni so si naredili nekaj zaloge. Ponavadi so naenkrat zmleli 30 do 40 kg, za kar so potrebovali približno dve uri. V tem delu Pohorja so bila najpogostejša žita pšenica, rž in oves. Danes v mlinu strojnega dela mlina ni več.
Za mline je značilno, da niso potrebovali toliko vode kot žage. Mlini so bili grajeni iz kamna. Strehe so bile pokrite s smrekovimi deskami. Žlebi in vodno kolo so bili iz borovega lesa, ki je najbolje prenašal stik z vodo. Da so podaljšali življenjsko dobo vodnega kolesa, so, ko mlin ni deloval, žleb odmaknili, da je voda tekla mimo kolesa. Nanj bomo naleteli ob pohodu skozi sotesko potoka Bistrica.
Blažičeva elektrarna v soteski potoka Bistrica
V soteski potoka Bistrica naletimo tudi na ruševine večje kamnite zgradbe. To je bila hidroelektrarna, ki je delovala od leta 1935 do konca 2. svetovne vojne. Zgradili so jo za potrebe Počitniškega doma Kraljice Marije na Ošlju. Ta je sprejemal otroke, ki so bili slabotni in bolni na dihalih. Otroci so bili pod stalnim zdravniškim nadzorom in varstvom pedagogov. Ob pohodu skozi sotesko »Vintgar« bomo naleteli na njene ruševine.
 |
Nazaj...