ZANIMIVOSTI
Tinjska gradišča - arheološka dediščina
Že pred dobrim stoletjem so bila raziskovalcem posebej zanimiva tinjska gradišča. Na območju KS Tinje najdemo kar 4 gradišča. Med njimi je vsekakor najpomembnejši arheološki spomenik Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi, kjer je že nad 20 let potekajo arheološke raziskave in izkopavanja z namenom celostne revitalizacije, ki nam bo dala celovito podobo tega spomenika z vso potrebno dokumentacijo ter stalno razstavo odkritih in najdenih eksponatov in dokumentov s tega območja (stalna razstava v gradu Slovenska Bistrica).
Ob navedenem so tukaj še naslednja gradišča: Repnikovo gradišče v Repu, prazgodovinsko Kotnikovo gradišče v Turiški vasi na Pohorju in Babičevo gradišče na Velikem Tinju.
Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi
Na skrbno izbranem delu tinjskega Pohorja, na 750 m visokem strmem pomolu tik nad sotesko Bistrice, severno od Jurišne vasi, leži poznoantična utrjena postojanka, poimenovana Ančnikovo gradišče.
Korenine ljudskega izročila segajo daleč nazaj, ko se zbujali pozornost visoko grajeni mogočni zidovi. Med domačini še živi pripoved o gradu Kozirep in vitezu Juriču, ki naj bi bil nekoč lastnik gradu. Tod še dandanes bajajo o zakladih, saj so ljudje prepričani, da gradišče straži velika zelena kača s krono, ki s svojimi 'pomočnicami' brani zaklad in noben Pohorc še do nedavnega, za nič na svetu, ne bo šel na gradišče potem, ko sonce zaide. Tu naj bi oddivjala svoj ples divja jaga, ki se je preko Kotnikovega gradišča mimo Turiške vasi vasi na Pohorju in Jurišne vasi približala Ančnikovemu gradišču, kjer je preko prepadov izginila v noč. Na samem pomolu gradišča so propadne skale, v njih naj bi bila železna vrata, ki še danes burijo duhove med domačini – nedolgo nazaj so se menda videla celo iz Bistrice. Ta vrata naj bi bila del rova, po katerem prideš z Ančnikovega gradišča v bistriški grad, za njimi pa naj bi bili so skriti velikanski zakladi. Menda tam straži svoj zaklad nevarna kača in gorje tistemu, ki se ji približa. Kača ima lahko obliko zmaja ali pa celo tigra.
Kljub visoki legi in odmaknjenosti od naselij je gradišče dobro vidno iz bistriškega polja in iz bližnje okolice. Razgled iz gradišča sega proti Panonski nižini na vzhodu do hribovitih mej celjske kotline na zahodu ter še dlje. Zanimivo je, da lahko iz bližnje okolice ali iz samega gradišča vidimo poznoantične postojanke: Svete gore, Rifnik, Gradec pri Prapretnem, Zbelovsko goro, Tinje nad Loko pri Žusmu in druge. Poleg opazovalne in signalne funkcije je bil ta kraj izbran za pribežališče ravninskega prebivalstva – verjetno iz Slovenske Bistrice – ki mu je grozila nevarnost v času preseljevanja ljudstev.
Ob navedenem so tukaj še naslednja gradišča: Repnikovo gradišče v Repu, prazgodovinsko Kotnikovo gradišče v Turiški vasi na Pohorju in Babičevo gradišče na Velikem Tinju.
Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi
Na skrbno izbranem delu tinjskega Pohorja, na 750 m visokem strmem pomolu tik nad sotesko Bistrice, severno od Jurišne vasi, leži poznoantična utrjena postojanka, poimenovana Ančnikovo gradišče.
Korenine ljudskega izročila segajo daleč nazaj, ko se zbujali pozornost visoko grajeni mogočni zidovi. Med domačini še živi pripoved o gradu Kozirep in vitezu Juriču, ki naj bi bil nekoč lastnik gradu. Tod še dandanes bajajo o zakladih, saj so ljudje prepričani, da gradišče straži velika zelena kača s krono, ki s svojimi 'pomočnicami' brani zaklad in noben Pohorc še do nedavnega, za nič na svetu, ne bo šel na gradišče potem, ko sonce zaide. Tu naj bi oddivjala svoj ples divja jaga, ki se je preko Kotnikovega gradišča mimo Turiške vasi vasi na Pohorju in Jurišne vasi približala Ančnikovemu gradišču, kjer je preko prepadov izginila v noč. Na samem pomolu gradišča so propadne skale, v njih naj bi bila železna vrata, ki še danes burijo duhove med domačini – nedolgo nazaj so se menda videla celo iz Bistrice. Ta vrata naj bi bila del rova, po katerem prideš z Ančnikovega gradišča v bistriški grad, za njimi pa naj bi bili so skriti velikanski zakladi. Menda tam straži svoj zaklad nevarna kača in gorje tistemu, ki se ji približa. Kača ima lahko obliko zmaja ali pa celo tigra.
Kljub visoki legi in odmaknjenosti od naselij je gradišče dobro vidno iz bistriškega polja in iz bližnje okolice. Razgled iz gradišča sega proti Panonski nižini na vzhodu do hribovitih mej celjske kotline na zahodu ter še dlje. Zanimivo je, da lahko iz bližnje okolice ali iz samega gradišča vidimo poznoantične postojanke: Svete gore, Rifnik, Gradec pri Prapretnem, Zbelovsko goro, Tinje nad Loko pri Žusmu in druge. Poleg opazovalne in signalne funkcije je bil ta kraj izbran za pribežališče ravninskega prebivalstva – verjetno iz Slovenske Bistrice – ki mu je grozila nevarnost v času preseljevanja ljudstev.
 |
Da je bilo Ančnikovo gradišče vpleteno v širši geografski prostor, pričajo dokazi z bližnjih poznoantičnih najdišč. Najbližja utrdba, Brinjeva gora nad Zrečami, je z Ančnikovim delila podobno usodo, saj so tam izkopavanja pokazala veliko podobnosti v najdbah, npr. grobo kuhinjsko lončevino, kose železnega orodja, osebne predmete. Naslednje sorodno najdišče je Zbelovska gora blizu Boča, ki je bila (tako kot Brinjeva gora) poseljena že v prazgodovini. V rimskem času so naselbino utrdili z močnim zidom, saj je bila najbrž vojaška utrdba. Vsa tri gradišča ležijo na robu Panonije, ki je bila sila nevarna, saj so od tam prihajala plenilska plemena proti Italiji. Potrebno je bilo varovanje cest in prehodov čez reko, življenjsko pomembna pa je bila singalizacija oz. opozarjanje ob nevarnosti.
V strokovnem tisku Ančnikovo gradišče prvič omenja raziskovalec W. Schmid in ga umešča v nemiren čas proti izteku rimske dobe, ko so vpadi Barbarov prisilili prebivalstvo, da so si uredili utrjena naselja. Samo gradišče je kopaste oblike in na vzhodnem ter severovzhodnem delu naravno zavarovano s prepadno steno, ostali del utrdbe je bil ojačan z masivnim obzidjem. Zahodni del tega obzidja se je do nedavnega še videl nad površino v višino še nekaj metrov, a ga je strojno zravnal in uničil lastnik zemljišča. Kmalu po tem (1986) so se tukaj začela arheološka izkopavanja nato pa prerasla v sistematično vsakoletno raziskovanje vse do danes.
Obrambni zid, ki je obdajal naselbino le na strateško dostopnejšem mestu, je zaradi strmega padca terena močan, vezan z malto in grajen iz večjega lomljenega kamna, ponekod fiksiran na živo skalo. Izsledki raziskav kažejo na obrtniško in živinorejsko panogo. Velika količina najdene žlindre, bronastih in svinčenih ter železnih izdelkov pa nam daje vedeti, da so se prebivalci ukvarjali tudi s kovaštvom in izdelovanjem kovinskih predmetov.
Dosedanja dognanja zarisujeta dve poselitvi: prva, močnejša sodi v poznorimsko obdobje (4. in prva polovica 5. stol. n. št.) ter druga, ki jo je mogoče datirati le v zgodnje srednjeveško (8. in 9. stol. n. št.).
Če dobro prisluhnemo, lahko slišimo šum slapov potoka Bistrice, ki je od Ančnikovega gradišča oddaljen le dobrih 15 min hoje. V Bistriškem vintgarju je za nas zanimiv predvsem t.i. rimski kamnolom, ki sicer ne spada v območje KS Tinje. Gre za veliko skalno jamo iz belega marmorja, na katerem so še danes vidne sledi orodja. Od tod so številni kamnoseki oddajali beli marmor za potrebe nekdanje Poetovie in Celeie, pa morda tudi Emone.
Repnikovo gradišče v Repu
Za obronki grebena nad Velikim Tinjem, ob cesti, ki vodi na Planino pod Šumikom oz. na Tri kralje, leži naselje Rep in v njem Repnikovo gradišče. Naselje se nahaja na idealni lokaciji ob sotočju dveh potokov, zavarovani skalni legi in nudi razgled proti Boču, Dravinjski dolini in Konjicam.
Tudi tukaj je podobno kot na sosednjih gradiščih se živa pripoved, da na gradišču rado straši. Mimo gradišča vodi stara peš pot iz Tinja na Rep in dalje proti Planini. Ljudje, ki so hodili tod mimo, so si očitno iz smrtnega strahu pred duhovi na razpotju postavili kapelo. Znan je tudi zarek proti duhovom, ki so ponoči nemirni: 'Duhovi tam v gradišču, mirujte.'
Gradišče je okroglaste oblike, dolžine 25m in širine 21m, utrjeno z glavnim in sprednjim nasipom, ki se ponekod dviguje skoraj 4m visoko. Po izsledkih izkopavanj in najdbah lončevine ter keramike gradišče spada v srednji vek in vse kaže, da gre za zgodnjesrednjeveški gradič neznanega pomena. Predvideva se, da je šlo za leseno stavbo v lasti kakšnega nepomembnega viteza, ki za sabo ni pustil pisnih sledi. Velika je podobnost z utrjeno kopo v Spodnjem Kocjanu v Radgonskih goricah in s Starim gradom pri Črešnjevcu.
V gradu je po ljudskem verovanju živel zeleni mož (Hostnik, vrag), ki je ponoči ljudi strašil in jih menda metal po tleh. Znana je zgodba, kako je Hostnik pomagal ubogi pastirici do denarja in izgubljene živine, a ker se ni umila z jutranjo roso, denarja ni dobila, živina pa jo je čakala doma. Leta 1948 je tinjski mežnar imel tam bližnje srečanje z brezglavcem, skupina mož je slišala iz gradišča skrivnostno zvonjenje. Ljudje o gradišču pravijo, da tam ponoči gorijo modri plameni in kažejo, kje leži zaklad.
Kotnikovo gradišče v Turiški vasi
Kotnikovo gradišče se nahaja v Turiški vasi na južnem gozdnem robu proti Visolam. Gre za naselbino iz starejše železne dobe (7. in 6. stol.p.n.št.). Doslej na tem gradišču še ni bilo resnih arheoloških raziskovanj, zato so nam o njem znane le njegova zunanja podoba in maloštevilne najdbe. Njegove prve omembe v literaturi segajo v drugo polovico 19. stol., ko je tinjski župnik Ivan Modic zapisal vsa gradišča bližnje okolice.
Gradišče leži na pomolasti ravnici, lahko dostopni s severne pohorske strani, medtem ko kopa od SZ proti JS strmo pada. Ta strmi pad je presekala kasnejša cesta Visole – Tinje, ki je speljana tik pod gradiščem. Sama oblika gradišča je nepravilne, skoraj pravokotne oblike. Gradišče obdajajo nasipi, na severnem in zahodnem predelu visoki tudi do 1,8 m, proti vzhodu so nasipi manjši ali jih sploh ni. Na strateško šibkih točkah, na severu in jugu, kjer sta vhoda, leži dodaten nasip.
Poskusni izkopi so dali nekaj kosov keramike, rdečih in črnih posod, med njimi ostanki trebušaste sklede s širokim ustjem, okrašene z nazobčanim rebrom. Na najvišji polici je bila odkrita 7,2 m dolga in 5,16m široka hiša, ki je imela dva prostora in ognjišče in je bila podobna poštelskim hišam. V njej so bili najdeni odtisi glinastih premazov, ki nakazujejo, da je bila grajena iz prepleta lesenih vej in z glino premazanih sten prav tako pa se je tukaj poleg keramike našlo kar nekaj kamnitega orodja: kladivasta sekira, razne oblice in tolkači. Te najdbe so bile odnesene v Gradec.
Leta 1924 je Janez Tomažič (oče pravljičarja Jožeta Tomažiča) v mariborskem časniku Tabor zapisal in opozoril na jamo v zgornjem delu gradišča. Nekoč naj bi bila služila kot zbiralnik za vodo, ki se lahko primerja z onim na Mariborski Pošteli. O tej jami je navedel tudi zgodbe, kako bruha kamenje in o pastirju, ki mu je v jamo padel čevelj, tega pa mu je škrat prinesel nazaj, napolnjenega z zlatom. V Tomažičevih Pohorskih pravljicah lahko preberemo tudi zgodbo o zelencu, ki v tej luknji skriva svoj zaklad.
Kako so prebivalci na tem gradišču živeli, kje in kako so pokopavali svoje umrle, nam sedaj še ni znano. Očitno gre za zelo dobro ohranjen zgodovinski spomenik, ki ga varujejo gozdno zavetje in bajeslovna pohorska bitja. Ljudje pravijo, da je na Kotnikovem gradišču nekoč stal grad, v katerem so vile v mesečini pele in plesale. Te dobre vile, ki so okoliškim kmetom svetovale pri setvi, je pregnal divji lovec, ki se je naselil v njihovem gradu.
Babičevo gradišče nad Velikim Tinjem
V gozdu nad Velikim Tinjem leži domnevno Babičevo gradišče, ki je brez časovne uvrstitve. Kratko novico omenja le Janez Tomažič leta 1924 v Taboru, ko razlaga, da od gradišča ni ostalo nič, ker so menda velik del kamenja od tam zvozili za razširitev cerkve.
Gre za 60 x 80 m velik del položnega pobočja, ki je proti jugu povsem odprt. Nikjer ni zaznati sledov stavb vidni so posamezni jarki in domnevni nasipi.
V strokovnem tisku Ančnikovo gradišče prvič omenja raziskovalec W. Schmid in ga umešča v nemiren čas proti izteku rimske dobe, ko so vpadi Barbarov prisilili prebivalstvo, da so si uredili utrjena naselja. Samo gradišče je kopaste oblike in na vzhodnem ter severovzhodnem delu naravno zavarovano s prepadno steno, ostali del utrdbe je bil ojačan z masivnim obzidjem. Zahodni del tega obzidja se je do nedavnega še videl nad površino v višino še nekaj metrov, a ga je strojno zravnal in uničil lastnik zemljišča. Kmalu po tem (1986) so se tukaj začela arheološka izkopavanja nato pa prerasla v sistematično vsakoletno raziskovanje vse do danes.
Obrambni zid, ki je obdajal naselbino le na strateško dostopnejšem mestu, je zaradi strmega padca terena močan, vezan z malto in grajen iz večjega lomljenega kamna, ponekod fiksiran na živo skalo. Izsledki raziskav kažejo na obrtniško in živinorejsko panogo. Velika količina najdene žlindre, bronastih in svinčenih ter železnih izdelkov pa nam daje vedeti, da so se prebivalci ukvarjali tudi s kovaštvom in izdelovanjem kovinskih predmetov.
Dosedanja dognanja zarisujeta dve poselitvi: prva, močnejša sodi v poznorimsko obdobje (4. in prva polovica 5. stol. n. št.) ter druga, ki jo je mogoče datirati le v zgodnje srednjeveško (8. in 9. stol. n. št.).
Če dobro prisluhnemo, lahko slišimo šum slapov potoka Bistrice, ki je od Ančnikovega gradišča oddaljen le dobrih 15 min hoje. V Bistriškem vintgarju je za nas zanimiv predvsem t.i. rimski kamnolom, ki sicer ne spada v območje KS Tinje. Gre za veliko skalno jamo iz belega marmorja, na katerem so še danes vidne sledi orodja. Od tod so številni kamnoseki oddajali beli marmor za potrebe nekdanje Poetovie in Celeie, pa morda tudi Emone.
Repnikovo gradišče v Repu
Za obronki grebena nad Velikim Tinjem, ob cesti, ki vodi na Planino pod Šumikom oz. na Tri kralje, leži naselje Rep in v njem Repnikovo gradišče. Naselje se nahaja na idealni lokaciji ob sotočju dveh potokov, zavarovani skalni legi in nudi razgled proti Boču, Dravinjski dolini in Konjicam.
Tudi tukaj je podobno kot na sosednjih gradiščih se živa pripoved, da na gradišču rado straši. Mimo gradišča vodi stara peš pot iz Tinja na Rep in dalje proti Planini. Ljudje, ki so hodili tod mimo, so si očitno iz smrtnega strahu pred duhovi na razpotju postavili kapelo. Znan je tudi zarek proti duhovom, ki so ponoči nemirni: 'Duhovi tam v gradišču, mirujte.'
Gradišče je okroglaste oblike, dolžine 25m in širine 21m, utrjeno z glavnim in sprednjim nasipom, ki se ponekod dviguje skoraj 4m visoko. Po izsledkih izkopavanj in najdbah lončevine ter keramike gradišče spada v srednji vek in vse kaže, da gre za zgodnjesrednjeveški gradič neznanega pomena. Predvideva se, da je šlo za leseno stavbo v lasti kakšnega nepomembnega viteza, ki za sabo ni pustil pisnih sledi. Velika je podobnost z utrjeno kopo v Spodnjem Kocjanu v Radgonskih goricah in s Starim gradom pri Črešnjevcu.
V gradu je po ljudskem verovanju živel zeleni mož (Hostnik, vrag), ki je ponoči ljudi strašil in jih menda metal po tleh. Znana je zgodba, kako je Hostnik pomagal ubogi pastirici do denarja in izgubljene živine, a ker se ni umila z jutranjo roso, denarja ni dobila, živina pa jo je čakala doma. Leta 1948 je tinjski mežnar imel tam bližnje srečanje z brezglavcem, skupina mož je slišala iz gradišča skrivnostno zvonjenje. Ljudje o gradišču pravijo, da tam ponoči gorijo modri plameni in kažejo, kje leži zaklad.
Kotnikovo gradišče v Turiški vasi
Kotnikovo gradišče se nahaja v Turiški vasi na južnem gozdnem robu proti Visolam. Gre za naselbino iz starejše železne dobe (7. in 6. stol.p.n.št.). Doslej na tem gradišču še ni bilo resnih arheoloških raziskovanj, zato so nam o njem znane le njegova zunanja podoba in maloštevilne najdbe. Njegove prve omembe v literaturi segajo v drugo polovico 19. stol., ko je tinjski župnik Ivan Modic zapisal vsa gradišča bližnje okolice.
Gradišče leži na pomolasti ravnici, lahko dostopni s severne pohorske strani, medtem ko kopa od SZ proti JS strmo pada. Ta strmi pad je presekala kasnejša cesta Visole – Tinje, ki je speljana tik pod gradiščem. Sama oblika gradišča je nepravilne, skoraj pravokotne oblike. Gradišče obdajajo nasipi, na severnem in zahodnem predelu visoki tudi do 1,8 m, proti vzhodu so nasipi manjši ali jih sploh ni. Na strateško šibkih točkah, na severu in jugu, kjer sta vhoda, leži dodaten nasip.
Poskusni izkopi so dali nekaj kosov keramike, rdečih in črnih posod, med njimi ostanki trebušaste sklede s širokim ustjem, okrašene z nazobčanim rebrom. Na najvišji polici je bila odkrita 7,2 m dolga in 5,16m široka hiša, ki je imela dva prostora in ognjišče in je bila podobna poštelskim hišam. V njej so bili najdeni odtisi glinastih premazov, ki nakazujejo, da je bila grajena iz prepleta lesenih vej in z glino premazanih sten prav tako pa se je tukaj poleg keramike našlo kar nekaj kamnitega orodja: kladivasta sekira, razne oblice in tolkači. Te najdbe so bile odnesene v Gradec.
Leta 1924 je Janez Tomažič (oče pravljičarja Jožeta Tomažiča) v mariborskem časniku Tabor zapisal in opozoril na jamo v zgornjem delu gradišča. Nekoč naj bi bila služila kot zbiralnik za vodo, ki se lahko primerja z onim na Mariborski Pošteli. O tej jami je navedel tudi zgodbe, kako bruha kamenje in o pastirju, ki mu je v jamo padel čevelj, tega pa mu je škrat prinesel nazaj, napolnjenega z zlatom. V Tomažičevih Pohorskih pravljicah lahko preberemo tudi zgodbo o zelencu, ki v tej luknji skriva svoj zaklad.
Kako so prebivalci na tem gradišču živeli, kje in kako so pokopavali svoje umrle, nam sedaj še ni znano. Očitno gre za zelo dobro ohranjen zgodovinski spomenik, ki ga varujejo gozdno zavetje in bajeslovna pohorska bitja. Ljudje pravijo, da je na Kotnikovem gradišču nekoč stal grad, v katerem so vile v mesečini pele in plesale. Te dobre vile, ki so okoliškim kmetom svetovale pri setvi, je pregnal divji lovec, ki se je naselil v njihovem gradu.
Babičevo gradišče nad Velikim Tinjem
V gozdu nad Velikim Tinjem leži domnevno Babičevo gradišče, ki je brez časovne uvrstitve. Kratko novico omenja le Janez Tomažič leta 1924 v Taboru, ko razlaga, da od gradišča ni ostalo nič, ker so menda velik del kamenja od tam zvozili za razširitev cerkve.
Gre za 60 x 80 m velik del položnega pobočja, ki je proti jugu povsem odprt. Nikjer ni zaznati sledov stavb vidni so posamezni jarki in domnevni nasipi.
Nazaj...