NAKLJUČNA SLIKA
GALERIJA SLIK
Vreme pri nas    

ZANIMIVOSTI
Tinjska gradišča - arheološka dediščina

Že pred dobrim stoletjem so bila raziskovalcem posebej zanimiva tinjska gradišča. Na območju KS Tinje najdemo kar 4 gradišča. Med njimi je vsekakor najpomembnejši arheološki spomenik Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi, kjer je že nad 20 let potekajo arheološke raziskave in izkopavanja z namenom celostne revitalizacije, ki nam bo dala celovito podobo tega spomenika z vso potrebno dokumentacijo ter stalno razstavo odkritih in najdenih eksponatov in dokumentov s tega območja (stalna razstava v gradu Slovenska Bistrica).
Ob navedenem so tukaj še naslednja gradišča: Repnikovo gradišče v Repu, prazgodovinsko Kotnikovo gradišče v Turiški vasi na Pohorju in Babičevo gradišče na Velikem Tinju.

Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi
Na skrbno izbranem delu tinjskega Pohorja, na 750 m visokem strmem pomolu tik nad sotesko Bistrice, severno od Jurišne vasi, leži poznoantična utrjena postojanka, poimenovana Ančnikovo gradišče.

Korenine ljudskega izročila segajo daleč nazaj, ko se zbujali pozornost visoko grajeni mogočni zidovi. Med domačini še živi pripoved o gradu Kozirep in vitezu Juriču, ki naj bi bil nekoč lastnik gradu. Tod še dandanes bajajo o zakladih, saj so ljudje prepričani, da gradišče straži velika zelena kača s krono, ki s svojimi 'pomočnicami' brani zaklad in noben Pohorc še do nedavnega, za nič na svetu, ne bo šel na gradišče potem, ko sonce zaide. Tu naj bi oddivjala svoj ples divja jaga, ki se je preko Kotnikovega gradišča mimo Turiške vasi vasi na Pohorju in Jurišne vasi približala Ančnikovemu gradišču, kjer je preko prepadov izginila v noč. Na samem pomolu gradišča so propadne skale, v njih naj bi bila železna vrata, ki še danes burijo duhove med domačini – nedolgo nazaj so se menda videla celo iz Bistrice. Ta vrata naj bi bila del rova, po katerem prideš z Ančnikovega gradišča v bistriški grad, za njimi pa naj bi bili so skriti velikanski zakladi. Menda tam straži svoj zaklad nevarna kača in gorje tistemu, ki se ji približa. Kača ima lahko obliko zmaja ali pa celo tigra.

Kljub visoki legi in odmaknjenosti od naselij je gradišče dobro vidno iz bistriškega polja in iz bližnje okolice. Razgled iz gradišča sega proti Panonski nižini na vzhodu do hribovitih mej celjske kotline na zahodu ter še dlje. Zanimivo je, da lahko iz bližnje okolice ali iz samega gradišča vidimo poznoantične postojanke: Svete gore, Rifnik, Gradec pri Prapretnem, Zbelovsko goro, Tinje nad Loko pri Žusmu in druge. Poleg opazovalne in signalne funkcije je bil ta kraj izbran za pribežališče ravninskega prebivalstva – verjetno iz Slovenske Bistrice – ki mu je grozila nevarnost v času preseljevanja ljudstev.


Da je bilo Ančnikovo gradišče vpleteno v širši geografski prostor, pričajo dokazi z bližnjih poznoantičnih najdišč. Najbližja utrdba, Brinjeva gora nad Zrečami, je z Ančnikovim delila podobno usodo, saj so tam izkopavanja pokazala veliko podobnosti v najdbah, npr. grobo kuhinjsko lončevino, kose železnega orodja, osebne predmete. Naslednje sorodno najdišče je Zbelovska gora blizu Boča, ki je bila (tako kot Brinjeva gora) poseljena že v prazgodovini. V rimskem času so naselbino utrdili z močnim zidom, saj je bila najbrž vojaška utrdba. Vsa tri gradišča ležijo na robu Panonije, ki je bila sila nevarna, saj so od tam prihajala plenilska plemena proti Italiji. Potrebno je bilo varovanje cest in prehodov čez reko, življenjsko pomembna pa je bila singalizacija oz. opozarjanje ob nevarnosti.

V strokovnem tisku Ančnikovo gradišče prvič omenja raziskovalec W. Schmid in ga umešča v nemiren čas proti izteku rimske dobe, ko so vpadi Barbarov prisilili prebivalstvo, da so si uredili utrjena naselja. Samo gradišče je kopaste oblike in na vzhodnem ter severovzhodnem delu naravno zavarovano s prepadno steno, ostali del utrdbe je bil ojačan z masivnim obzidjem. Zahodni del tega obzidja se je do nedavnega še videl nad površino v višino še nekaj metrov, a ga je strojno zravnal in uničil lastnik zemljišča. Kmalu po tem (1986) so se tukaj začela arheološka izkopavanja nato pa prerasla v sistematično vsakoletno raziskovanje vse do danes.

Obrambni zid, ki je obdajal naselbino le na strateško dostopnejšem mestu, je zaradi strmega padca terena močan, vezan z malto in grajen iz večjega lomljenega kamna, ponekod fiksiran na živo skalo. Izsledki raziskav kažejo na obrtniško in živinorejsko panogo. Velika količina najdene žlindre, bronastih in svinčenih ter železnih izdelkov pa nam daje vedeti, da so se prebivalci ukvarjali tudi s kovaštvom in izdelovanjem kovinskih predmetov.

Dosedanja dognanja zarisujeta dve poselitvi: prva, močnejša sodi v poznorimsko obdobje (4. in prva polovica 5. stol. n. št.) ter druga, ki jo je mogoče datirati le v zgodnje srednjeveško (8. in 9. stol. n. št.).

Če dobro prisluhnemo, lahko slišimo šum slapov potoka Bistrice, ki je od Ančnikovega gradišča oddaljen le dobrih 15 min hoje. V Bistriškem vintgarju je za nas zanimiv predvsem t.i. rimski kamnolom, ki sicer ne spada v območje KS Tinje. Gre za veliko skalno jamo iz belega marmorja, na katerem so še danes vidne sledi orodja. Od tod so številni kamnoseki oddajali beli marmor za potrebe nekdanje Poetovie in Celeie, pa morda tudi Emone.

Repnikovo gradišče v Repu
Za obronki grebena nad Velikim Tinjem, ob cesti, ki vodi na Planino pod Šumikom oz. na Tri kralje, leži naselje Rep in v njem Repnikovo gradišče. Naselje se nahaja na idealni lokaciji ob sotočju dveh potokov, zavarovani skalni legi in nudi razgled proti Boču, Dravinjski dolini in Konjicam.

Tudi tukaj je podobno kot na sosednjih gradiščih se živa pripoved, da na gradišču rado straši. Mimo gradišča vodi stara peš pot iz Tinja na Rep in dalje proti Planini. Ljudje, ki so hodili tod mimo, so si očitno iz smrtnega strahu pred duhovi na razpotju postavili kapelo. Znan je tudi zarek proti duhovom, ki so ponoči nemirni: 'Duhovi tam v gradišču, mirujte.'

Gradišče je okroglaste oblike, dolžine 25m in širine 21m, utrjeno z glavnim in sprednjim nasipom, ki se ponekod dviguje skoraj 4m visoko. Po izsledkih izkopavanj in najdbah lončevine ter keramike gradišče spada v srednji vek in vse kaže, da gre za zgodnjesrednjeveški gradič neznanega pomena. Predvideva se, da je šlo za leseno stavbo v lasti kakšnega nepomembnega viteza, ki za sabo ni pustil pisnih sledi. Velika je podobnost z utrjeno kopo v Spodnjem Kocjanu v Radgonskih goricah in s Starim gradom pri Črešnjevcu.

V gradu je po ljudskem verovanju živel zeleni mož (Hostnik, vrag), ki je ponoči ljudi strašil in jih menda metal po tleh. Znana je zgodba, kako je Hostnik pomagal ubogi pastirici do denarja in izgubljene živine, a ker se ni umila z jutranjo roso, denarja ni dobila, živina pa jo je čakala doma. Leta 1948 je tinjski mežnar imel tam bližnje srečanje z brezglavcem, skupina mož je slišala iz gradišča skrivnostno zvonjenje. Ljudje o gradišču pravijo, da tam ponoči gorijo modri plameni in kažejo, kje leži zaklad.

Kotnikovo gradišče v Turiški vasi
Kotnikovo gradišče se nahaja v Turiški vasi na južnem gozdnem robu proti Visolam. Gre za naselbino iz starejše železne dobe (7. in 6. stol.p.n.št.). Doslej na tem gradišču še ni bilo resnih arheoloških raziskovanj, zato so nam o njem znane le njegova zunanja podoba in maloštevilne najdbe. Njegove prve omembe v literaturi segajo v drugo polovico 19. stol., ko je tinjski župnik Ivan Modic zapisal vsa gradišča bližnje okolice.

Gradišče leži na pomolasti ravnici, lahko dostopni s severne pohorske strani, medtem ko kopa od SZ proti JS strmo pada. Ta strmi pad je presekala kasnejša cesta Visole – Tinje, ki je speljana tik pod gradiščem. Sama oblika gradišča je nepravilne, skoraj pravokotne oblike. Gradišče obdajajo nasipi, na severnem in zahodnem predelu visoki tudi do 1,8 m, proti vzhodu so nasipi manjši ali jih sploh ni. Na strateško šibkih točkah, na severu in jugu, kjer sta vhoda, leži dodaten nasip.

Poskusni izkopi so dali nekaj kosov keramike, rdečih in črnih posod, med njimi ostanki trebušaste sklede s širokim ustjem, okrašene z nazobčanim rebrom. Na najvišji polici je bila odkrita 7,2 m dolga in 5,16m široka hiša, ki je imela dva prostora in ognjišče in je bila podobna poštelskim hišam. V njej so bili najdeni odtisi glinastih premazov, ki nakazujejo, da je bila grajena iz prepleta lesenih vej in z glino premazanih sten prav tako pa se je tukaj poleg keramike našlo kar nekaj kamnitega orodja: kladivasta sekira, razne oblice in tolkači. Te najdbe so bile odnesene v Gradec.

Leta 1924 je Janez Tomažič (oče pravljičarja Jožeta Tomažiča) v mariborskem časniku Tabor zapisal in opozoril na jamo v zgornjem delu gradišča. Nekoč naj bi bila služila kot zbiralnik za vodo, ki se lahko primerja z onim na Mariborski Pošteli. O tej jami je navedel tudi zgodbe, kako bruha kamenje in o pastirju, ki mu je v jamo padel čevelj, tega pa mu je škrat prinesel nazaj, napolnjenega z zlatom. V Tomažičevih Pohorskih pravljicah lahko preberemo tudi zgodbo o zelencu, ki v tej luknji skriva svoj zaklad.

Kako so prebivalci na tem gradišču živeli, kje in kako so pokopavali svoje umrle, nam sedaj še ni znano. Očitno gre za zelo dobro ohranjen zgodovinski spomenik, ki ga varujejo gozdno zavetje in bajeslovna pohorska bitja. Ljudje pravijo, da je na Kotnikovem gradišču nekoč stal grad, v katerem so vile v mesečini pele in plesale. Te dobre vile, ki so okoliškim kmetom svetovale pri setvi, je pregnal divji lovec, ki se je naselil v njihovem gradu.

Babičevo gradišče nad Velikim Tinjem

V gozdu nad Velikim Tinjem leži domnevno Babičevo gradišče, ki je brez časovne uvrstitve. Kratko novico omenja le Janez Tomažič leta 1924 v Taboru, ko razlaga, da od gradišča ni ostalo nič, ker so menda velik del kamenja od tam zvozili za razširitev cerkve.

Gre za 60 x 80 m velik del položnega pobočja, ki je proti jugu povsem odprt. Nikjer ni zaznati sledov stavb vidni so posamezni jarki in domnevni nasipi.


Nazaj...
VPRAŠANJA KRAJANOV
Odgovori na vprašanja
VPRAŠAJTE NAS
KNJIGA GOSTOV
Kaj so napisali drugi
Posredujte našo stran
VAŠE MNENJE