ZANIMIVOSTI
Umetnostni spomeniki - sakralna dediščina
Župna cerkev sv. Petra in Pavla na Velikem Tinju
Kraj in cerkev Sv. Petra in Pavla se prvič omenjata leta 1251, ko je cerkev postala sedež duhovnije in je skupaj s Sv. Venčeslom na Zgornji Ložnici prešla v sestav Konjiške pražupnije. Tinjska cerkev je romanska, konec 15. stol. je bila gotizirana, 1692 barokizirana in leta 1888 obnovljena in povečana v velikost in obliko današnje. Trije oltarji v cerkvi so iz Holzingerjeve delavnice iz let 1760 do 1770.
Kraj in cerkev Sv. Petra in Pavla se prvič omenjata leta 1251, ko je cerkev postala sedež duhovnije in je skupaj s Sv. Venčeslom na Zgornji Ložnici prešla v sestav Konjiške pražupnije. Tinjska cerkev je romanska, konec 15. stol. je bila gotizirana, 1692 barokizirana in leta 1888 obnovljena in povečana v velikost in obliko današnje. Trije oltarji v cerkvi so iz Holzingerjeve delavnice iz let 1760 do 1770.
 |
Zanimiva je zgodba (ustno izročilo), ki govori o tem, kako je nastalo ime Jurišna in Turiška vas, navezuje se pa na širši tinjski okoliš. Na Ančnikovem gradišču je nekoč stal grad, v katerem je prebival grof Jurič von Vustric, ki je bil slovanskega izvora. Na Kotnikovem gradišču je živel naduti germanski vitez Oto von Turigen. Nekoč sta se tako močno sprla, da sta drug drugemu uničila grad. Grof Jurič bi naj bil dal pozidati stranski oltar božjega groba v tinjski cerkvi, kjer je zdaj pod njegovimi temelji pokopan v stekleni rakvi. Sezidal pa bi naj tudi Skrbinjekovo kapelo pod Urhu.
Cerkev je enoladijska s poligonalno zaključenim prezbiterijem, pravokotno ladjo in čokatim zvonikom ob južni fasadi ladje in prezbiterija. Vhod v cerkev je z zahodnei strani. Portal je pravokoten in kamnit, levo in desno sta polkrožni niši. Na južni steni ladje je pod streho ohranjena gotska freska sv. Krištofa. Oprema je baročna. Ohranjenih je več izkopanin iz rimskega časa, ko je preko Tinja peljala rimska cesta. Te izkopanine so vzidane v cerkveni in pokopališki zid:
Cerkev je enoladijska s poligonalno zaključenim prezbiterijem, pravokotno ladjo in čokatim zvonikom ob južni fasadi ladje in prezbiterija. Vhod v cerkev je z zahodnei strani. Portal je pravokoten in kamnit, levo in desno sta polkrožni niši. Na južni steni ladje je pod streho ohranjena gotska freska sv. Krištofa. Oprema je baročna. Ohranjenih je več izkopanin iz rimskega časa, ko je preko Tinja peljala rimska cesta. Te izkopanine so vzidane v cerkveni in pokopališki zid:
- nagrobnik Kalandine,
- marmorni kamen oz. plošča z reliefom t.i. noriške deklice (podoben je nagrobniku v Šempetru pri Celju, kjer je upodobljena gospodaričina služabnica),
- 2 rimska kamna (del nagrobnika, kamen - pepelnica).
Izkopavanja, ki so se vršila ob obnovi drenaž v letu 2007, so pokazala vrsto novih odkritij v zvezi s fazami izgradnje in starosti sakralnega objekta. Več o tem bo mogoče prebrati v Zborniku občine Slovenska Bistrica III.
Podružnična cerkev sv. Treh kraljev na Planini pod Šumikom
Gotsko renesančna podružnična cerkev je iz začetka 16. stol., proti koncu 16. stol. je bila občutno spremenjena v današnjo obliko. Cerkev je danes troladijska, z zvonikom in mežnarijo na zahodni strani ter prezbiterijem in zakristijo na vzhodni strani. Notranjščina je bila prvotno poslikana z živahno arhitekturno poslikavo. Cerkveno opremo sestavljajo trije kvalitetni baročni oltarji.
Na travniku za cerkvijo je postavljen reliefni marmorni mejnik, ki je nekoč razmejeval konjiško in bistriško plemiško posest. Na vzhodni strani ima grb grofa Weickharda Vettera de Liliis, posestnika bistriške gospoščine, na zahodni strani pa grb grofa Erasma Tattenbacha, posestnika konjiške gospoščine. Mejnik je nastal v drugi polovici 17. stol. in je enak onemu, ki stoji deset minut hoje stran, ob gozdni poti proti Črnemu jezeru.
Podružnična cerkev sv. Treh kraljev na Planini pod Šumikom
Gotsko renesančna podružnična cerkev je iz začetka 16. stol., proti koncu 16. stol. je bila občutno spremenjena v današnjo obliko. Cerkev je danes troladijska, z zvonikom in mežnarijo na zahodni strani ter prezbiterijem in zakristijo na vzhodni strani. Notranjščina je bila prvotno poslikana z živahno arhitekturno poslikavo. Cerkveno opremo sestavljajo trije kvalitetni baročni oltarji.
Na travniku za cerkvijo je postavljen reliefni marmorni mejnik, ki je nekoč razmejeval konjiško in bistriško plemiško posest. Na vzhodni strani ima grb grofa Weickharda Vettera de Liliis, posestnika bistriške gospoščine, na zahodni strani pa grb grofa Erasma Tattenbacha, posestnika konjiške gospoščine. Mejnik je nastal v drugi polovici 17. stol. in je enak onemu, ki stoji deset minut hoje stran, ob gozdni poti proti Črnemu jezeru.
 |
Podružnična cerkev sv.Urha na Urhu
Cerkev Sv. Urha se prvič omenja l. 1498 in verjetno ni dosti starejša od te prve omembe. Po stilskih znakih sodeč bi naj bil v tem času (med letoma 1470 in 1480) nastal tudi leseni kip sv. Ulriha, neznanega štajerskega rezbarja. Zaradi baročne obnove in prezidave cerkve leta 1679, so kip prenesli v Tinjsko župnijsko cerkev, kjer se nahaja še danes. V spomin na Westfalski mir, ki je končal tridesetletno vojno (ta je opravila z luterantstvom), je bila leta 1648 pri Urhovi cerkvi zasajena lipa, vendar so jo po II. svetovni vojni požagali.
Cerkev stoji sredi gozdov, je enoladijska z zvonikom nad vhodno fasado. Prezbiterij je enako visok in širok kot ladja, ob straneh sta kapeli. Streha je škriljasta. Notranjost je tlakovana s ploščami pohorskega marmorja in obokana. Oprema je baročna. Cerkev je tipična pohorska sakralna arhitektura.
Ulrich Augsburški, po katerem je naselje dobilo ime in je hkrati patron cerkve, se je rodil leta 890 v Augsburgu v Nemčiji. Je zavetnik vinogradnikov, ribičev in tkalcev, proti mišji in podganji nadlogi, hudim boleznim, vročici in je zavetnik umirajočih. Sv. Ulricha imenujejo tudi kot največjega nemškega škofa. Znameniti leseni gotski kip svetega Ulriha je restavriran in je zaradi še vedno slabega stanja urhovske cerkve začasno v župnijski cerkvi na Tinju.
Cerkev Sv. Urha se prvič omenja l. 1498 in verjetno ni dosti starejša od te prve omembe. Po stilskih znakih sodeč bi naj bil v tem času (med letoma 1470 in 1480) nastal tudi leseni kip sv. Ulriha, neznanega štajerskega rezbarja. Zaradi baročne obnove in prezidave cerkve leta 1679, so kip prenesli v Tinjsko župnijsko cerkev, kjer se nahaja še danes. V spomin na Westfalski mir, ki je končal tridesetletno vojno (ta je opravila z luterantstvom), je bila leta 1648 pri Urhovi cerkvi zasajena lipa, vendar so jo po II. svetovni vojni požagali.
Cerkev stoji sredi gozdov, je enoladijska z zvonikom nad vhodno fasado. Prezbiterij je enako visok in širok kot ladja, ob straneh sta kapeli. Streha je škriljasta. Notranjost je tlakovana s ploščami pohorskega marmorja in obokana. Oprema je baročna. Cerkev je tipična pohorska sakralna arhitektura.
Ulrich Augsburški, po katerem je naselje dobilo ime in je hkrati patron cerkve, se je rodil leta 890 v Augsburgu v Nemčiji. Je zavetnik vinogradnikov, ribičev in tkalcev, proti mišji in podganji nadlogi, hudim boleznim, vročici in je zavetnik umirajočih. Sv. Ulricha imenujejo tudi kot največjega nemškega škofa. Znameniti leseni gotski kip svetega Ulriha je restavriran in je zaradi še vedno slabega stanja urhovske cerkve začasno v župnijski cerkvi na Tinju.
 |
Nazaj...