O KRAJU TINJE
Tinje v preteklosti
Območje, ki ga danes zajema KS Tinje, je bilo poseljeno že zelo zgodaj. Najdbe v Tinjski gori in v Turiški vasi (kamnite sekire) to zgovorno potrjujejo. Samo ime osrednje vasi Tinje (tyn – utrjen prostor) pričajo o zgodnji poselitvi.
Stara pričevalnost tinjskih gradišč (Kotnikovo gradišče v Turiški vasi) kaže na kultiviranost tega prostora že v halštatski dobi, kakor tudi v latenski dobi, ko bi naj na tem območju obstajalo važnejše keltsko selišče. Še bolj se to izrazi v pozni rimski in staroslovanski dobi. Dolgoletna arheološka raziskovanja na Ančnikovem gradišču v Jurišni vasi so nesporni dokaz za načrtno poselitev teh krajev s strani staroselcev, ki so se umikali na varnejša območja pred nenehnim korakanjem vojska v dolini.
Tudi srednji vek na tem območju ne skopari s pričevalnostjo ostalin. Prvotna cerkev sv. Petra in Pavla ima svoje zametke že v letu 1251; njene različne faze prezidave in dozidave pa kažejo na nenehno prisotnost prebivalstva na tem območju.
Tudi pozidava cerkve sv. Treh kraljev in cerkve sv. Ulriha na Urhu (znan poznogotski kip sv. Ulriha ) ter številna krajinska znamenja pričajo na živahno dejavnost tukajšnjih prebivalcev v 15., 16. in v kasnejših stoletjih.
Odmaknjenost in nedostopnost, še posebej pa občutek zavarovanosti so pri poselitvi tega prostora predstavljale prednost in samosvojost . Stara cesta v smeri proti Tinju je nudila bolj malo možnosti za hiter dostop. Današnja cesta je bila zgrajena šele leta 1962. Velik razvojni napredek je prinesla izgradnja prve šole v poznem 19. stoletju. Tu so se rodili priznani pohorski pravljičar in kasnejši dramski delavec Jože Tomažič (več glej: monografija Jože Tomažič), pesnik in slavist dr. Janko Čar, ljudska pesnica in zbiralka Jelka Verdeljak in drugi.
Ena najvišjih, predvsem pa najdebelejših jelk (Maroltova jelka) stoji na »Maroltovem« zemljišču na Urhu, nedaleč stran pa »Dovnik-Skerbijekova« hruška, ki se ponašata s častitljivo starostjo in kažeta na starožitnost tukajšnjega prebivalstva.